Premera: 14. januar 2012
Režiser: Tone Partljič
Scenograf: Andrej Jurkovič
Tonski in lučni tehnik: Rok Mlaker
Operater za video: Gregor Antoličič
Rekviziterka: Lidija Meznarič
Avtor in oblikovalec glasbe: Željko Oberški
Plakat oblikoval: Gašper Žerjal
Fotograf in promotor: Sergej Lah
Scenski delavci: Lidija Meznarič, Gregor Antoličič, Marjan Vozelj
Igrali so: Mirjam Klavž Dolinar, Karmen Košutar, Deja Popošek, Slavko Emeršič, Drago Koletnik, Ksenija Onič, Anica Jurkovič, Stanko Zorec, Majda Cenc, Gašper Žerjal, Danila Vozelj, Nevena Josipović, Rosvita Domanjko, Lučka Pristavec, Darka Tancer Kajnih, Mirko Ploj, Boris Onič, Gregor Antoličič
O komediji:
V letih med 1995 in 2007 sem napisal bolj ali manj uspešne komedije Štajerc v Ljubljani, Gospa poslančeva, Politika, bolezen moja, En dan resnice, Silvestrska sprava, Za nacionalni interes, ki so jih publicisti imenovali”tranzicijske komedije”. “Štajerca” in”Politiko” smo v Pekrah igrali že predlani in lani, letos se srečujemo torej z Gospo poslančevo. Leta 1996 so jo igrali v Slovenskem ljudskem gledališču Celje, leto kasneje pa še v gledališču Tone Čufar na Jesenicah in tudi v nekaterih ljubiteljskih skupinah, čeravno te raje segajo po drugih mojih komedijah kot po “Gospe poslančevi”. Seveda je Gospa poslančeva kritična satira, kakor druge moje tranzicijske komedije, vendar se morda razlikuje od njih, saj je bliže tako imenovani komediji nravi , če že ne karakterni komediji.
Kakor so v mnogih Molierovih, Držićevih, Goldonijevih… komedijah glavni junaki “obremenjeni” s kako karakterno potezo, ki jo veliko krat razkriva že kar naslov (Skopuh, Nergač, Lažnivec, Namišljeni bolnik…),tako je moja naslovna junakinja “obremenjena” s politično ambicijo, biti vsaj gospa poslančeva, če že ne kar gospa poslanka. V tem je malo podobna tudi Nušićevi Gospe ministrici. Da bi to zvezo malo poudaril, sem dal svoji junakinji isto ime Živana kot Nušić svoji, le da je naša malo bolj slovenska Živa.
Naša Živa Piškur je torej zbolela za slovensko sodobno boleznijo “politicus histero- depresivos”, kakor ji razloži še ena od slovenskih kvazi psihologinj, kise ukvarja tudi s prerokovnaji. Obupana je, ker njen mož ni bil izvoljen,depresivna pa , ker ga to sploh ni prizadelo, njo pa pravzaprav dotolklo. Začn esvoj boj, da bi mož kljub temu, da ga je na volitvah premagal “ta butl Slivar, ki ima eno kravo za ženo”, vseeno na tak ali drugačen način prilezel v parlament in bi postala gospa poslančeva. Pri tem kot stampedo ruši lastno družino in prijateljstva…S hčerko ima kar naprej boks meče “mati hči”. Razkriva nizko politično kulturo Slovencev, ki se šele učimo parlamentarizma. Dogajanja na zadnjih volitvah in po njih, dokazujejo, da se ni veliko spremenilo od časov izpred petnajstih let, ko sem komedijo napisal. Vseeno pa sem jo za pekrsko in limbuško igralsko družino” na novo” pretipkal in precej spremenil. Živo Bizgec-Piškur na koncu sicer čaka “kazen”, saj jo vsi zapustijo, toda dogodki je niso spametovali… Še več, podžgali so jo, da se bo borila sama naprej, da bile postala na koncu poslanka. Ustanovila bo svojo stranko, nekak novi “Glas žensk” in se lotila politike na svojo roko. Morda je nekaj preroškega v njeni veri, da so slovenski moški slabi politiki in je čas za ženske v politiki, torej za Živo.. Četudi se ji, potem ko povabi ženske v dvorani, naj gredo zanjo, pridruži le malo dementna starka… Komedija za smeh in za premislek…
Tone Partljič
