Premeira: 24. januar 2015
Režiser in prirejevalec besedila: Tone Partljič
Scenograf: Andrej Jurkovič
Kostumografka: Metka Ajhmajer
Tonski in lučni tehnik: Rok Mlaker
Poslikava scenskih elementov: Lidija Pišek
Rekviziterka: Danila Vozelj
Oblikovalec plakata in gledališkega lista: Miha Horvat
Fotografi, promotorji: Sergej Lah, Drago Koletnik, Stanko Zorec
Igrali so: Žan Žmavc, Drago Koletnik, Mirko Ploj, Nika Pregarc, Anica Jurkovič, Miha Horvat, Igor Oblak, Stanko Zorec, Nevena Josipović, Rosvita Domanjko, Majda Cenc, Mirjam Klavž Dolinar, Danila Vozelj, Marjan Vozelj, dr. Inge Breznik
O komediji:
PRIŠEL. JUNAČIL. ODŠEL.
Pripravili smo novo gledališko premiero, ki je povsem drugačna kot dosedanjih devet. Zdelo se nam je, da lahko po desetih letih malo tvegamo v upanju, da publike, ki se je prihajala na naše komedije predvsem zabavat, smejat in kritično pritrjevat, vseeno ne bomo razočarali. Zakaj smo posegli po irski »ljudski komediji«, kakor nekateri imenujejo igro iz leta 1907 in ki jo še danes igrajo velika gledališča po vsem svetu?
Predvsem nekateri literarni strokovnjaki pa tudi psihologi in družboslovci radi rečejo, da če bi iskali v Evropi Slovencem najbolj podoben narod, bi morda morali reči – da so to Irci. Alkoholizem, samomori, številčna ekonomska emigracija, zgodovinska podložnost večjemu sosednjemu narodu, Slovenci avstrijskim Nemcem, Irci pa Angležem. Nekateri pravijo, da najdeš Cankarjev »Blatni dol« še najprej na Irskem… In povrh specifičen humor. Baje je obema narodoma lastno tudi to, da nista srečna, če nista zmerom malo nesrečna. In kakor so Slovenci Cankarjeve igre, najbolj seveda Hlapce, pričakali na nož, tako so Irci Vražjega fanta zahodne strani v svojem Abbey Theatru pričakali s cepetanjem nog in kopico mačk, ki so jih izpustili med predstavo v publiko… Samo, da bi preprečili »to žalitev« Ircev. To je bil namreč čas »irske renesanse«, torej vstajenja narodne zavesti in obnove veličine irske kulture… Pa se ti najde »pošten« irski dramatik, ki za glavnega junaka postavi bežečega fanta, ki se hvali, da je z lopato ubil lastnega tiranskega očeta. In namesto da bi ga takoj prijavili policiji, se jim zazdi njegovo dejanje junaško, v neki daljni vasi na vzhodu ga hočejo zaradi tega vsi videti, dekleta in vdova pa kar malo ponorijo za njim. Marsikdo ima namreč doma divjega, alkoholiziranega in tiranskega očeta, ki bi ga včasih najraje z lopato po glavi…Ko Christy, kakor je fantu ime, pripoveduje to svojo zgodbo in ko vidi, kako raste v očeh domačinov, zlasti deklet od mlade Peggy do vdove Quin, jo kar naprej ponavlja, stopnjuje svoje junaštvo in predvsem samozavest in navsezadnje zmaguje na njihovih vaških kmečkih igrah in začne res verjeti, da je junak, frajer, vražji fant z zahodne strani. Vse, dokler… Ja, dokler se ne pojavi še kako živ njegov oče, ki išče svojega smrkavca, ki ga je z lopato ošvrknil po glavi… Seveda izgubi v trenutku svoje »junaštvo«, in ko mu Peggy očita, da je navaden strahopetec, ki se je le hvalil in ki bi si nikoli ne upal narediti takega dejanja, znova zgrabi lopato in se požene pred očmi cele vasi za očetom… In ga znova mahne… Hočejo ga celo obesiti. A oče se znova vrne le še z novo krvavo obvezo in mu pove, naj se nikar ne junači pred temi ljudmi, ki jih je zabaval s svojo zgodbo,saj so tu doma nestanovitne ženske in pijanci in je več revščine kot na zahodu… »To niso ljudje za naju«. In se pobotana napotita nazaj na zahodno stran.
Velika vrednost igre so seveda njeni značaji… Vražji fant in njegov oče in vaščani, od žensk, deklet, vdov do zapitih dedcev in preplašenega pobožnjakarskega fanta Shawna, ki si ne upa niti prav približati Peggy, ker se boji župnika… A vse te osebe imajo tudi svojo lepo človeško plat, nekatere tudi kar tragično… Med ženskami je veliko zapuščenih, ker so možje odšli v Ameriko, ali pa vdov, ker so se možje potopili na dno oceana, ko so poskušali doseči Ameriko… to niso kake lahke ženske, prej tragične v svoji osamelosti… Igra je torej groba in nežna, smešna in žalostna, predvsem pa globoko človeška…
Tone Partljič
